Latest Entries »

Pogovor z Ivom Frbéžarjem

Poiesis & Pogovor s Petrom Semoličem

Si pesnik in slikar. Katera teh dveh umetnosti je prej stopila v tvoje življenje in katera kasneje ter na kakšen način sta vstopili?

Spomnil sem se svojega učitelja risanja in slikanja, pokojnega Sava Sovreta, ki je nihal med dvema ljubeznima, slikanjem in violino. Odločil se je za slikanje. No, meni je bilo, hočeš nočeš, s to dilemo na silo »prizanešeno«. Po spletu okoliščin so me, že po sprejemu na Akademijo, skupaj s Štefanom Remicem izločili zaradi nekih jugoslovanskih pravil o sodelovanju med republikami. Amaterizem mi posledično ni dišal, zato sem se ujezil, zaklenil barve in štafelaj v klet in se odločil, da svoje mesto poiščem v drugi ljubezni, t.j. literaturi. Torej, najprej sem, po duši, predvsem slikar – vedno sem sanjal samo o tem – prepričan sem bil, da bom, ko odrastem, slikar. Poezija je vstopila v moje življenje kasneje, čeprav sem pisal že v zgodnjih letih. Risati, slikati sem začel, po očetovih stopinjah, že pri petih letih, pisati pa pri sedmih. Prva nagrada za pisanje me je »doletela« že v prvem razredu, ob sodelovanju v Mladi njivi, ki jo je pri Ljubljanskem dnevniku urejal pisatelj Ferdo Godina, s katerim sva kasneje postala dobra prijatelja. Pa vendar menim, da tudi danes »slika«, impresija, delno določa mojo poetiko, poezijo in je z njo povezana. Podobno se je zgodilo tudi z že omenjenim prijateljem Štefanom Remicem. Kaj da je prej vstopilo v moje življenje, pravzaprav, niti ne vem. Je pa dejsto, da je zame to skorajda neločljivo in tesno povezano.

Naj se malo zadržim pri odnosu med pesništvom in slikarstvom. Iz zgodovine umetnosti vemo, da so se slikarji in pesniki radi povezovali, na primer Mallarmé in Degas pa kasneje seveda Nadrealisti z Dalijem in Braquem na eni ter Bretonom in Eluardom na drugi strani. Zdi se mi, da so se sčasoma te povezave izgubile. Kako ti sam povezuješ pri svojem ustvarjanju slikarstvo in poezijo? Kako vidiš njuno povezanost oziroma nepovezanost med njima danes? Če imam prav in sta se poti vizualnega in pesniškega razšli, zakaj meniš, da je temu tako?

Res je. Na moji pisalni mizi vedno ždi tudi Valéryjeva knjižica Degas Dance Dessin, ki mi jo je podaril Tonko Maroević, hrvaši umetnostni zgodovinar in tudi pesnik. V njej opisuje, poleg biografskih dogodivščin prav ta odnos. Nisem povsem prepričan, da so se te vezi izgubile. Mogoče v zahodnjaški umetnosti. Drugače je na Kitajskem, kjer gojijo t.i. »slikanje poezije«. Znana predstavnika sta Fang Quing Xun (pesem o slikarstvu) in Quian Lei, ki je danes priznan umetnik. Govorijo o t.i. abstraktnem pesništvu minimalizma (slikarstvo = nema poezija). To sicer poznamo tudi iz nadrealizma (dopolnjevanje). Avtor Antón Lamazares govori o dialogu med slikarstvom in poezijo (tudi slika ima svoj jezik). Balša Rajević govori o tem v svojem eseju Umetnost Vajarstvo i Poezija. Tudi pri nas lahko najdemo take povezave že pri Antonu Podbevšku in celo pri Kosovelu. Seveda so se, po drugi strani (ne bi rekel toliko vizualnem), potí med slikarstvom in poezijo tudi razšli. Manj je to opazno pri grafiki. Grafika je zame, v svojem bistvu, poezija – samo izražena na drugačen način. Danes je umetnost itak toliko razslojena, da se procesi venomer spreminjajo in specializirajo. Vedno pa je vse odvisno od umetnika, ustvarjalca samega – to je, od mene samega …

V tej zvezi ne bi širil svoje razmišljanje na vrsto pesnikov in slikarjev, ki so na nek način povezani. Omejil se bom na meni enega najljubših slikarjev Miljenka Stančića. O tem govorita Miroslav Krleža in Tonko Maroević. Označujeta ga kot »lirskega sanjača«. Takole pravi Krleža: »Stančiću je mogoče priznati, da je – po nekaterih globinskih afinitetah s poezijo – nadarjen pesnik – to kar slika, je predvsem, in v prvi vrsti, fantastična lirska panorama. Če je poezija tisti element, ki po strogih merilih sodobne abstraktne slikarske mode predstavlja obremenjen likovni izraz, potem Stančić, po tej logiki, predstavlja pasatističnega novelista …/… Umetnost je metafizična in taka bo ostala. Njegovo sliko iz varaždinske mrtvašnice Krleža primerja celo z inkarnacijo tistega, kar je v »Otroštvu« intoniral Rainer Maria Rilke. Govori o sumblimirani liriki, izraženi z najbolj odbranimi slikarskimi sredstvi. Veže ga celo na velika literarna imena. Stančić, pravi, se giblje med resničnostjo in sanjami, »poje« tiho pesem o nesmiselnosti pasivno-jalovega življenja. Iz njegovih platen govori celo sentimentalna ljubezenska poezija, morbidnost, boemskost tipa Beckettove proze. To slikarstvo hoče biti literatura, pribije Krleža.

Tudi Tonko Maroević o Stančiću govori, med drugim, kot o »pesniku v ubožnem času«, o njegovi »lirski kroniki«, o eksistencialnih tegobah in sijaju, o njegovi izpovednosti. Znameniti so tudi naslovi njegovih slik, recimo Ljubavna pesma (1954).

Upam, da sem s tem ekskurzom vsaj delno pojasnil, ilustriral tudi svojo relacijo med slikarstvom in literaturo, predvsem poezijo, nekolikanj tudi kratko lirsko prozo. Mogoče si me, oziroma me je to razmišljanje napeljalo na to, da na to temo napišem esej … primerjam pesmi, slike.

Mogoče bi ob tem dodal le še obraten primer iz slovenske sodobne pozije. Slikar, pesnik in moj prijatelj Štefan Remic je svojo poetiko črpal prav iz platen, slik znanih in manj znanih slikarjev, barv, razpoleženj, ki so mu bile inspiracija za upesnjevanje minulega in sodobnega sveta. Objavil jih je v svojih pesniških zbirkah – pobudile so precejšnje zanimanje in ga uvrstile med izoblikovane in prepoznavne pesnike.

Že naslov tvojega pesniškega prvenca Kamnaj kameno kamen besedo (1989) napotuje, da je za začetek vsaj tvoje javne pesniške poti značilen dvojni odnos do jezika: fascinacija nad jezikom in njegovimi zmožnostmi ter hkrati nezaupljivost, da bi se z vsakdanjim govorom še dalo poimenovati svet. Kaj ti je narekovalo takšen odnos do jezika in kateri pesniki so vplivali na tvoje pesniške začetke in na kakšen način?

Od svojih začetkov pa do prve objavljene zbirke je bila kar dolga pot, na kateri se je počasi oblikovala in izoblikovala moja lastna poetika. Nikoli me niso zadovoljevale preproste, lepe, že na prvi pogled izpovedne in na prvo žogo všečne pesmice, s katerimi želi avtor s povzemanjem hipnih čustev fascinirati preprostega bralca. Taki (»uspešni«) trendi obstajajo tudi danes. Menim, da je z vsakdanjim govorom težko poimenovati današnji svet. »Poetični jezik izvenzavednega«, »jezik v jeziku« je tisti, s katerim je danes edino mogoče upovedati ta svet, saj drugače ostane le gola lažniva realnost. To pa, vsaj zame, še ni Umetnost. Nerad govorim o vplivih, saj je jasno, da z bogatim branjem vsrkavaš in nezavedno naseljuješ svojo bit in dušo. Torej, pogojno bi lahko naštel vrsto svetovnih in domačih pesnikov, pa vendar bom, ob že omenjenemju Valéryju, izpostavil tri pri nas manj znane odlične pesnike: Momčila Nastasijevića, Ivana Rogića Nehajeva in Thomasa Klinga. Postali so moj »izziv«. Virtuoznost jezika, »muzika«, tudi minimalizem in skrivnostna vsebina je tisto, kar določa mojo poetiko in mene kot pesnika.

Smo konec osemdesetih, v začetku devetdesetih let v Grosupljem, majhnem mestecu ravno prav oddaljenem od Ljubljane, da se je tam v tistem času izoblikovala močna literarna skupina s tabo, Tugom Zaletelom, Goranom Gluvićem in še kom. Če me spomin ne vara, se je skupina oblikovala okoli revije Res. Kako je prišlo do oblikovanja te skupine, kaj vas je povezalo in v kolikšni meri je bil to tudi zametek tvoje založbe Mondena?

Še v času, ko ni bilo ne pesniških delavnic, o kreativnem pisanju se je šele govorilo, se je ob meni zbrala skupina mladih literatov in ustanovil sem Literarni klub Grosuplje in Poletno literarno šolo na Polževem, rodila se je revija RES. Imenu je bil boter Matevž Kos. Kmalu smo se (pod okriljem Petra Božiča) povezali z ZKOS. V Grosuplje sta se priselila Goran Gluvić in Željko Kozinc. Ker sem tedaj že imel propagandno agencijo, so me nagovorili, da ustanovim založbo, še posebej, ker smo v družini obvladali tako pripravo za tisk kot grafično oblikovanje, komercialni posel in imeli ustrezno računalniško opremo. Ob sourednikovanju z Goranom Gluvićem smo tako startali z založbo in t.i., Jurčičevo zbirko. In potem je steklo … Ker so ob osamosvojitvi nekatere znane založbe skoraj izginile, je nastal prostor za manjše specializirane založbe – našli pa smo tudi svojo nišo. Z založbo Mihelač, ki je takrat tudi vzniknila, smo bili nekaj let med zelo uspešnimi in tudi odmevnimi. Informirali so me, da je kar nekaj v Mondeni objavljenih del danes v programu referatov na slovenistiki Filozofske fakultete. Me prav veseli …

Bil si eden prvih samostojnih založnikov pri nas. Kaj te je napeljalo k ustanovitvi založbe, ki je premogla bogat in pester program in ki je, če vprašaš mene, vse prekmalu zaprla svoja vrata? Zakaj jih je zaprla? In še, v kolikšni meri se ti zdijo takšni podvigi, kot je bila Mondena, ustrezen odgovor na današnjo situacijo, ko tudi založništvu vlada kapitalska logika?

To je, med drugim, najbolj botrovalo ustanovitvi lastne založbe. In seveda želja, da bi izdajali redko kakovostno nekomercialno literaturo, katere so se »veliki« otepali – kljub izdatnemu subvencioniranju. Kot pesnik in seveda urednik, sem bil, vsaj za poezijo lahko govorim, na tekočem z vsemi sodobnimi avtorji. Za prozo je bil odgovoren Goran Gluvić, oba pa sva sodelovala in se dogovarjala. Izdali smo preko 200 naslovov in med slovenske bralce pripeljali avtorje in dela, ki drugače ne bi ugledali luč sveta. Danes je nekaj »naših« avtorjev najti med najbolj znanimi slovenskimi literati. Jasno je, da je bilo tak program težko financirati. Po letih dela in moledovanja za kašno subvencijo ali donacijo sem (smo, vključno z družino) omagal. Pravzaprav sem se nehal poniževati. Moram reči, da se tudi vsi avtorji do založbe niso obnašali korektno. Danes sam pri sebi pravim: v svojem času in prostoru smo oddelali svoje. In ponosen sem na to. No, ja, resnici na ljubo, biti samo založnik za vsako ceno tudi ni bil moj edini cilj. Bilo pa je vendarle lepo in bom iskreno priznal, da mi je žal, ker se zgodba ni nadaljevala. Še posebej, ker, kot praviš, danes vlada predvsem kapitalska logika, dobiček in svojevrstna profanizacija literature. O tem sem govoril pravkar v Zagrebu, na njihovih Književnih razgovorih. Esej pa je dostopen tudi na straneh Poiesis.

V tvojem dosedanjem pesniškem opusu me fascinirata predvsem zbirki Stoji gorilna pisana ali za / nos (2000) in Antisoneti (2011). Najprej bi se posvetil prvi. Tu se izmenjujejo pesmi, pisane v močnem sugestivnem ritmu, s kratkimi aforizmi, intimne ljubezenske pesmi z družbeno angažiranimi pesmimi, pesmi s prozo ali vsaj s pesmimi v prozi, pesmi s komentarji, zbirko pa zaključijo tri dramska besedila. Vsekakor gre za knjigo, ki presega zvrstne delitve: kaj te je vodilo k oblikovanju knjige, ki tako odstopa od tradicionalnega pojmovanja pesniške zbirke? A tudi same pesmi na mnoge načine izstopajo iz tradicije ali tradicij, v motu k razdelku Knjiga sledov pa to tudi programsko zapišeš: »Svoboda duha / je nezdružljiva / s kakršnokoli / obliko tradicije.« … Ali lahko svoj odklon od tradicije oziroma tradicij reflektiraš –zakaj in kako si se odločil za tako radikalen rez?

Dovoli, da nekaj spregovorim o drugih zbirkah. Prve zbirke Kamnaj kamen kameno besedo sem bil seveda najbolj vesel. V naslednji zbirki Orosilo orosilo sem že izpilil svojo lastno poetiko. (Zanimivo je, da so bile nekatere pesmi iz te zbirke inspiracija skladatelju Pavlu Šivicu za njegovo zadnjo simfonijo.) Jezikanja so mi še ljubša zbirka. Zelo »moja«, bi dejal. Nekaterim se je sicer zdela preveč jezikovno ekperimentalna – ampak, nikoli ne bom pozabil čeških književnikov, jezikoslovcev in kritikov, ki so, ob prevodu pesmi iz zbirk Orosilo in Jezikanja, ob promociji knjige v znameniti Klementini v Pragi, dejali, da smo Slovenci odlični pesniki, vendar se bravuroznosti in eksperimentiranja v jeziku nekolikanj bojimo. Prav zato jim je bila moja prevodna zbirka všeč; še več, dejali so, da so jim nekatere pesmi v češkem prevodu celo bolj všeč kot originalne. Nisem Čeh, vendar jim zaupam, da vedo kaj govorijo. Čehi so bili, nenazadnje v jezikoslovju vedno pojem. Zastopan sem kar v dveh čeških antologijah slovenske poezije. V zbirki Stoji gorilna pisana ali za/nos, o kateri me sprašuješ, v kateri sem združil različne literarne oblike, pa se je verjetno »zgodil ventil«. Zavestno sem strgal takšne in drugačne okove. Svojega uporništva, anarhističnega duha sem spustil z verige. Nisem se pustil (samo)omejevati in prilagajati konvencijam družbe. Knjiga, kakršna je, je nastala zavestno. Tudi sicer sem že od mladosti nagnjen k radikalizmu, tudi cinizmu in sarkazmu. To se v bistvu reflektira tudi v anti-sonetih, čeprav tega na prvi pogled ni opaziti. Sicer poskušam vedno tudi zbirko sámo urediti in enotno oblikovati. Kar terja tudi precej discipline, resnosti in dela. Za ilustracijo si bom kar izposodil nekaj misli Vinka Möderndorferja iz njegove spremne besede k zbirki: »Kljub suverenemu jeziku, ki gre v tej pesniški zbirki do konca, ničesar ne olepšuje, pač pa kopiči in iz verza v verz bolj ostri svojo ostrino, pa je Frbežar ostal nerazkrit, poetično odprt, nedorečen … In to je tisto , kar dvigne posamezne pesmi nad golo povednost …/… njegova poezija ne nagovarja občestva, ampak posameznika …/… S pesmijo Mici in še nekaterimi, si Frbežar podaja roko Seliškarju, Klopčiču in Fritzu, vendar na svež, sodoben, današnji način …/… Osnovno barvo pa daje zbirki serija ostrih, neizprosnih pesmi, ki s svojo nakopičeno jezo, pa tudi z verzno energijo, brez milosti streljajo na vse, kar se pesniku zdi v aktualnemu socialnemu in političnemu slovenskemu vsakdanu narobe (brez dlake na jeziku) …/… Pesmi iz tega cikla so novost v slovenski literaturi …/… S to zbirko Frbežar odpira novo stran slovenske poezije. Postavlja se ob bok tistim avtorjem, ki izhajajo iz Brechtove pesniške tradicije …/… nadaljuje tam kjer so končali pesniki slovenske socialne lirike, le da je Frbežarjev jezik sodobe, aktualen, svež in mnogo bolj neizprosen. Tako pesniško moč je zapisoval ameriški pesnik Allen Ginsberg v pesniški knjigi Tuljenje. Frbežarjeva zbirka pa je tuljenje slovenskega trenutka.«

 

Odgovornost (kot družbeno politično vprašanje)

 

Postavlja se resno vprašanje in odgovornost

Odgovornost.

(družbenopolitični apel)

V zamolčanem zraku.

Postavlja se vprašanje težkih škornjev, ki

Radi topotajo, in čevljev,

Čevljev, rdečih, narejenih iz človeške kože;

Postavlja se resno vprašanje

Odgovornosti ustavnih sodišč, razobešenih okrog srca in odnosa;

Odnosa do novonastalih pizdarij, ko se roke dvigajo zaradi

Novih barv, takrat, ko dlani ploskajo v med.

Postavlja se vprašanje temi, ki naj sveti v pezi,

Pezi duha in zmožnosti države v blodnjah globoko

V milijardnem svetu – vse do novih milijard odločnih cevi,

Položenih v nemirnih koreninah in vedno,

Vedno v iztekajočih večerih krvne tekočine.

Postavlja se vprašanje zaradi štrlečih sijočih oči, zglancanih

Do blaznosti na robu,

Robu histeričneg besnega joka in umazanih vesti,

Vesti parlamenta in poslancev, ko se razlijejo žile vseh crknjenih ptičev,

Vseh crknjenih ptičev v zamrznjenih, budnih očesih,

Očesih in kvadratne žoge, ki pleše v ritmu možnih možganov –

Možganov oblastnikov.

Postavlja se vprašanje lastnosti hrbtov, ki jih poserje –

Poserje odgovornost ust do riti, glave do oči in grla do jezika.

S tega stališča so vsa morja (pre)globoka.

Stene pa se stiskajo in zlahka drobijo glave, lomijo tilnike, režejo vratove in

Sedaj se postavlja resno vprašanje tudi …

 

O dramatiki pa, in hoji po robu, tradiciji in radikalni odprtosti obenem, v spremni besedi spregovori Matjaž Zupančič – o tem, »da Frbežar, po svojem habitusu pesnik, ne moralizira, ne konstruira zgodb, pač pa ustvarja svetove, ki na videz morda ustvarjajo velik hrup – a le zato, da bi slišali tišino …/… in ranljivost, ki se otroško čudi svetu in ga hkrati neprizanesljivo nagovarja.«

V nasprotju z zbirko Stoji gorilna pisana ali za / nos, je za zbirko Antisoneti značilno, da so vse pesmi pisane v enotni obliki, v obliki soneta. In vendar jih poimenuješ antisoneti. Zakaj oziroma na kakšen način so tvoji soneti anti-soneti? V tridesetem sonetu zapišeš: »V pravih sonetih mora biti veliko pogube / Želje po smrti …« …

Na nek način se moja radikalna poetika in odnos do poezije reflektira tudi v anti-sonetih. V slovenski poeziji ima sonet nek poseben, skorajda posvečen status. Zato kar nekaj pesnikov/pesnic vztraja pri sonetu. Ne bi govoril o imenih, vendar je danes samo nekaj »sonetistov« sposobnih pisati sonet na svojstven način in mu po vsebinski in jezikovni plati dodati nekaj svežega, novega. Večina obstane na meji »klepanja« sonetov, verzov in rimaštva. S svojimi anti-soneti sem želel narediti temu konec (seveda pri sebi), se posmehniti temu sonetu in pokazati nek nov svež prijem. Nekaj podobnih poskusov (vendar ne poimenovanih anti-sonet) sem zasledil tudi pri par tujih pesnikih. Po drugi strani mi ta oblika omogoča, da se izražam v svojem prepoznavnem stilu in uspem v to posodo položiti svojo pesem. Iskreno sem vesel, da nekateri kritiki govorijo celo o pesniški govorici, ki ji lahko rečemo »frbežarjevina«. Če kaj, mi to diši po (recimo) »uspehu« in zadovoljstvu. Torej moji anti-soneti, pesmi, niso, kljub provokaciji, same sebi namen. Še več, zbirka je nastajala polni dve leti, kot celota pa je sestavljena iz kadrov, kot film, ki jih mora v končno sliko/podobo sestaviti bralec sam. S tem ga nekako silim v sodelovanje in mu obenem dopuščam svobodo, ki jo poezija itak terja od resnega bralca. Dovolil si bom povedati, da je kar nekaj teh anti-sonetov že prevedenih v deset jezikov, da so bili z navdušenjem sprejeti – kar pa ne velja toliko za »domovino« (razen pri nekaterih kolegih, ki jih tudi sicer sam zelo cenim). O zbirki je še najbolje in natančno spregovoril v kritiškem zapisu v Večeru pesnik Milan Vincetič. Sam ne bi znal bolje. Pravi, da so »ogledala, ki jih je (pesnik) nalašč razbil /smetišče razbitih ogledal/, da bi z nečimrnimi okruški sestavil novo podobo. Poezija, ki jo je treba brati potrpežljivo. Kot se dodajajo začimbe, kar pa zmorejo zgolj tisti, ki pričakujejo od poezije več kot lirizirano deskripcijo ne/vi(d)enega.« Govori o vsakršnih sonetih, ki jih poznamo: angleških, francoskih, repatih, krilatih, celo z odmevom, ne poznamo pa anti-soneta, kakršen je v tej zbirki. Svojo recenzijo je Milan Vincetič naslovil s sintagmo »Drznost besednega vrvohodca« – »vrvohodca, ki se igra in skuša še vedno …« /… ki se ne boji višine ne globine … Strinja pa se, hehe, s teboj, dragi Peter, ko pravi, da v anti-sonetih zlahka in nabrito karikiram; češ, v pravih sonetih mora biti »veliko pogube«, kajti le-ti so »izročilo slovenskega klasičnega pesništva na vseh ravneh tradicije, /verz, pesmi – podobe, tradicionalni venci // pa so neobhodni …/… V anti-sonetih kar mrgoli domislic, paraverzov, parafraz, s katerimi pesnik operira kot alkimist: nič mu ni deviško in nič obskurno. Skratka, kljub različnosti zbirk Stoji gorilna pisana in Anti/soneti očitno obstaja »neka trajna veza«. Bistveno je, da sem s to zbirko zelo zadovoljen. Bolj problematično je, kako naprej … Menda imam zato trenutno ustvarjalni premor … !?

Naj o meni spregovori moj 57. anti-sonet:

 

Vsakdanji prizori prihodnosti prihajanje

In odhajanje pozabljeni kadri točka ki se

Premika po krogu sem znotraj vzporedne

Resničnosti zabavno je bežati po vedno

 

Enaki poti lahka tarča pišem se IF lahko

Me je zadeti popolnoma nag sem povsem

Do zadnjega stiha sem na koncu jezika

Sem razcepljenega jezika sem skupaj z

 

Njim sem piroman sem krila sem sanjal

Dovoljenje za polet sem sanjal ptica da

Sem sem sanjal sem ta ki ne verjame v

 

Pobožne pokleke pomešal sem prizore

Priklenjen sedim ob ognju in opazujem

Kako počasi ugaša veter prihaja z juga

 

Ob svojem umetniškem in založniškem delu si bil in si še vseskozi tudi angažiran v stanovskih združenjih, med drugim pa si tudi soustanovitelj Slovanske akademije. Kako vidiš vlogo stanovskih združenj, pri nas sta to DSP in PEN, v današnjem času? Kaj je Slovanska akademija, kateri so bili razlogi za njeno ustanovitev in kakšne cilje si je zastavila?

Ah, o DSP in PEN-u ne bi preveč govoril, saj ima vsakdo o tem svoje mnenje. Slovenski center PEN je zaradi svojega dela in prispevka spoštovan in cenjen tudi v svetovnem merilu (Mirovni komite je od ustanovitve v slovenskih rokah). Sem pa opazil, da je mednarodni PEN nekoliko okoren – marsikdaj je tudi neodziven, elitističen. Vsak nacionalni PEN ima sicer svoje lastne probleme in značilnosti. Afriški ali vzhodni problemi niso enaki našim, zahodnim. Nemalokrat so »čisti« literati tudi nekoliko zapostavljeni. Nemalokrat so nacionalni PEN-i tudi nemočni spričo agresivnosti politike in vlad. Društvo pa menim, da bi moralo bolj živeti s člani, saj prihaja do tega, da se nekateri ne vidijo v tej združbi, so razočarani in neodzivni, neangažirani. Še vedno se marsikaj dogaja povsem izven DSP – na povsem osebnem nivoju in povezavah.

Tako je tudi s Slovansko Akademijo. Sem med ustanovnimi člani – zbrani na pesniškem srečanju Slovanski objem v Varni v Bolgariji pred osmimi leti, smo realizirali idejo o združevanju slovanskih kultur in literatov in medsebojnem sodelovanju. Zahodne institucije večinoma zapostavljajo manjše nacionalne literature – še posebej slovanske. To je na nek način tudi odgovor na tozadevni »zahodni literarni imperializem«. Če drugega ne, tam ni prostora za angleščino – vsi se pa precej dobro razumemo, kljub manjšim razlikam v jeziku. Čeprav besede »duša« ne maram preveč, bi vendarle lahko pogojno govoril o »slovanski duši«, ki se reflektira še posebej v poeziji. Kot kooordinator in selektor za Slovenijo, bi moral na tem področju narediti več – ampak, kot ponavadi se vse začne pri podpori in denarju. Možnosti pa so velike. Za ilustracijo: Pred leti je na mojo sugestijo na srečanju v Varni sodeloval pesnik Jurij Paljk in bil, kot najzahodnejši predstavnik Slovanov, izredno toplo in z zanimanjem sprejet. Želel bi soorganizirati tak slovanski literarni festival v zamejstvu. Ali koga pridobiti za to idejo. Žal se staram in postajam tudi len. In potrebujem čas predvsem za pesnenje in slikanje. Konec koncev, štafelaj se je vrnil iz kleti …

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Ivo Frbéžar

Ivo Frbéžar

Ivo Frbéžar (*1949, Ljubljana, Slovenija) je pesnik, pisatelj, slikar, grafični oblikovalec, publicist, fotograf, urednik in založnik (založba Mondena). Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in odnose z javnostmi na Londonski LSPR. Je član DSP in Slovenskega centra PEN. Piše predvsem poezijo, lirično prozo, pesmi in prozo za otroke, radijske igre ter literarno kritiko. Do sedaj je izdal 15 lastnih knjig, od tega 2 v prevodu v tujini, z izborom (zborniki, antologije) pa sodeloval v sedmih. Prevodi njegovih del so v angleškem, italijanskem, španskem, francoskem, portugalskem, češkem, slovaškem, poljskem, ruskem, romunskem, makedonskem, bolgarskem, hrvaškem in srbskem jeziku, haikuji tudi v japonskem. Prejel štiri mednarodne nagrade za poezijo. Živi na Mali Ilovi Gori, kjer se zadnja leta posveča predvsem poeziji in slikanju.
Ivo Frbéžar postavlja v ospredje pesniški eksperiment, ki ga razume in uporablja kot preskušanje skrajnih meja v pomenih besed in celo v njihovi strukturi, vse do najmanjšega sestavnega dela: glasu oziroma črke. Blizu mu je igranje z večznačnostjo in mnogoplastnostjo, razbijanje in graditev, ločevanje in povezovanje, zapisovanje in brisanje, prepoznavanje in nespoznavnost, razkrivanje in skrivanje, premetavanje in sestavljanje. Raziskuje izrazne možnosti jezika, navezuje se tudi na izročilo ljudskega pesništva in impresionistično liriko ter obravnava tudi eksistencialne in družbenokritične teme. *(Matevž Kos; Enciklopedija.si) Kot literarni teoretik se ukvarja predvsem s poetiko.
Njegova zadnja pesniška zbirka »Anti/SONETI« je izšla pri Založbi Franc&Franc, v Murski Soboti.
Advertisements

7 LOKALNIH

 

1.

Moj najljubši lokalni kotiček je …

Moral vas bom razočarati. Nimam svojega najljubšega kotička. Svet okrog nas se tako spreminja, da bi bila zavezanost nekemu, še posebej lokalnemu kotičku, neka zaprtost v realni svet. Svoj pravi svet pa lahko najdem le v poeziji . Ta kotiček se odpre ob branju ali pisanju. Pa vendarle, to ne pomeni pobeg pred življenjem, nasprotno takrat in  v tem kotičku se najdem … Je pa res, da so zgodnja jutra na Ilovi gori tudi lepa. Že zato se splača živeti tu.

 

2.

Ko smo bili mi mladi … (kaj je bilo včasih v Grosupljem … )

Ko me sprašujete o Grosupljem, pomislim pač na Grosuplje. Z njim nimam skoraj nič in me z Grosupljem nič ne povezuje, razen tega, da sem se enkrat na teden s kolesom vozil do stare knjižnice.  Če pa me vprašate o tem kako je bilo, ko smo bili mladi, je pa to nekaj povsem drugega. Odraščal sem v zaselku London oz. v Šmarju Sapu. Nekaj lepših spominov najdem v gimnastičnem društvu, ki ga je vodil g. Knavs. Iz kasnejšega  obdobja pa večletno druženje in delovanje v okviru folklornega društva, ki ga je vodila Gabrijelova s katerim smo obredli kar nekaj krajev po Sloveniji. Je pa zanimivo, da sem kasneje družbo našel pri Višnjegorcih, z njimi smo se družili, organizirali izlete v okviru Počitniške zveze, ogromno preplesali in še bi lahko našteval.

 

3.

Največji car v Grosupljem je …

Bojim se, da kakšnega carja na Grosupljem ne vidim. Je pa, ali spominjam se nekaj zanimivih oseb, do katerih gojim spoštovanje: n.pr., nedvomno je nesporno izjemna osebnost (tudi v slovenskem merilu) Miro Cerar (čeprav nisem kakšen športni fan); rad se spomim svojega učitelja in ravnatelja Osnovne šole v Šmarju, ki jo je  pravzaprav povzdignil v osemletko, g. Mazaja, kakšnih novodobnih »carjev«, še posebno politikov pa itak ne cenim, da ne bi omenjal koga osebno …

 

4.

Če bi bil župan …

Bog obvaruj…, nisem sposoben za kaj takega. Paradoksalno je, da sem enkrat celo kandidiral za župana, z zavedanjem, da nimam možnosti; želel sem naredit nekaj več za prepoznavnost zelenih, pa sem bil tudi v tem smislu razočaran. Prav gotovo pa bi želel izkoristiti nekaj možnosti, ki jih na področju trajnostnega razvoja Grosuplje tudi ima. Mnogo let je minilo od kar sem kot predsednik DPZ-ja in član Predsedstva občine, kasneje tudi svetnik, med drugim, predlagal ustanovitev zaščitenega pokrajinskega parka Radensko polje, pa so mi vsi nasprotovali.

Za mesto središče pa bi najel arhitekte, ki bi poglobili Adamičevo, nad njo pa uredili lepo mestno srediče brez prometa.

In še kaj bi lahko naštel.

 

5.

Preselil bi se …

Nisem eden tistih, ki na vse pretege hvalijo lokalni kraj in ga naravnost navdušeno glorificirajo. Besede vse prenesejo. Prav gotovo je nekaj lepih predelov v naši občini. Ker pa mi samo Grosuplje ni všeč, sem se preselil na Ilovo goro, kjer sem bližje naravi, tako kot sem v otroštvu doživljal London, ki je na žalost postal ogromen kamnolom in rana v pokrajini. Preselil bi se v kako kamnito hiško na Kras ali v Primorje, nemara pa celo na Tahiti, kjer bi se prepustil slikarstvu kot Gauguin, glasbi kot Brel ali pisanju kot Le Clesio na Mauriciusu…. Vid Pečjak pa pravi, da je na Havajih lepše kot v Sloveniji. In Grosuplje? Grosuplje je pa sračje gnezdo …, se oproščam!

 

 

6.

Nujno morate videti …

Nujno bi morali videti bajer, ki je bil nekdaj med Anžičem in Gajničami, pa ga na žalost, zaradi izsušitve ponikev pri Razdrtem, ni več … Še en davek sodobni avtocestni povezavi. Kot otrok sem opazoval vidre v bajerju, z bratom sva preskakovala nevarne rupe v močvirju, nabirala cvetje kakršnega ni več, opazovala kako so vsako leto ob izpustu vode lovili ogromne ribe. Tega nemara skoraj nihče več niti ne ve, danes pa bi bila to prvorazredna naravna znamenitost.

Sicer pa vsako leto pripeljem skupino pesnikov in pisateljev, udeležencev mednarodnega srečanja PEN na Bledu, ki se ne morejo načuditi lepoti naše Mestne knjižnice, o njej ponesejo glas po vsem svetu – kar dovolj pove.

 

7.

Lokalna modrost …

Nemara tista o letečih modrih slonih …

 

8.

V naših krajih bi postavil spomenik …

»Lokalnemu svizcu«, ki zavija čokolado; kdo pa naj bi bil to, naj si vsak sam zamišlja, hehe

 

9.

Če bi znal čarati, …

Bi pričaral malo več pameti v Grosupljem. Zakaj? Uganite.

Šmarci smo vedno rekli, da je v Grosupljem primanjkuje. In tako je še danes.

 

 

O sebi:

 

Rojen sicer v ljubljanski porodnišnici, ampak otroštvo sem (do 19. leta) preživel v Šmarju – Sapu, točneje v zaselku London pri Razdrtem. Osnovno šolo sem obiskoval prav tako v Šmarju Sapu, srednjo šolo in Filozofsko fakulteto v Ljubljani (primerjalna književnost in literarna teorija). Dodal tudi Londonsko šolo za PR. Po vojaščini (1972) smo se preselili na Grosuplje, 1995 pa sem se ponovno preselil, tokrat na Malo Ilovo Goro. Imam tri sinove.

Delal sem kot grafični oblikovalec (5 nagrad na nivoju nekdanje Jugoslavije), propagandist (Saturnus Ljubljana), PR-ovec (moja zadnja redna služba je bila vodenje sektorja za tržno komuniciranje in PR v ljubljanski Nami). Vmes sem od začetka sodeloval pri Zelenih Slovenije, ustanovil Zeleno Alternativo, bil delegat v občinski Skupščini, predsednik Družbenopolitičnega zbora in član Predsedstva občine in kasneje tudi član Občinskega sveta. Kasneje sem se povsem posvetil pisanju (t.i. samostojni delavec v kulturi), predvsem poezije, založništvu, urednikovanju (Literarni klub Grosuplje, revija RES, Založba Mondena). Od konca 80 let sem Član Društva slovenskih pisateljev in od leta 2000 član Slovenskega centra PEN (član odbora, nekaj let tudi podpredsednik, danes član mednarodnega odbora PEN – T&LRC/prevajanje in jezikovne ter avtorske pravice).

Objavljal sem v večini pomembnejših literarnih revij (prva objava v Mladini), objavil 13 knjig, od tega 10 poezije, 2 v prevodu v tujini (Češka, Makedonija), prejel  4 mednarodne nagrade v tujini.

Pred kratkim je izšla pri Založbi Fran&Franc moja zadnja zbirka poezije Anti/Soneti, pred dnevi sem jo, kot zaenkrat zadnje, predstavil tudi na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Bratislavi.

Pišem, slikam, fotografiram, skratka ustvarjam, na Ilovi gori.

 

Ivo Frbéžar

 

 

 

 

Anti soneti/Anti sonets; Angl. translation/Prevod Irena Bilc

 

1.

 

There comes tightrope walker playing still

attempting like yesterday the wind and early morning

the high tide in Venice weirdly going out

in twilight it retires and would certainly vanish only

 

That rolling eyes can be seen are darkened and

also fresh fish are always best and also

sea gulls on mooring searching for the rope net lying

on the beach aground sorted fish in the sand

 

Ropes entangle ships moored restlessness

pupils wide open in the air military ritual

troops of fishermen searching for

flocks fly in suddenly

 

Black crows are not tightrope walkers they buy

rain drops are stars sticking to

billboards to the ear it sticks breathing

trampling the publicly selected

 

When we wonder about the relevance of literature and the author in today’s time, we once again ask ourselves why write poetry . I’m a poet so I shall confine myself on poetry and the question “Why Poetry?” That’s what Miodrag Pavlović asked himself in his essay (Čemu poezijia, 1967), Hilde Domin (Wozu Lyrik heute? 1968), Friedrich Hölderlin (…und wozu Dichter in dürftiger Zeit?); Wozu Dichter? questionned Martin Heiddeger at 20. anniversary of Rilke ‘s death (1964). Why poets in this indigent time? asks Slovenian poet Niko Grafenauer in his essay, 1986. And then continues to think: “What is the meaning and importance of poetry in the ‘world’s night, when the godly and holy dissapeared in the blockade and ideological technicistic totalitarianism.” Why is the question still so much present, when poetry has so small role in one’s life ?

 

Why write, every poet asks himself – when the world is so indifferent to the poetry of his time. Is poetry the only addition to the philosophy that in its existential eroticism insists on following the loss of the world? Is it only an attempt to elevate thought and poetry (which should be a vocation of a few »initiates«)? Is a new search, finding, calling it holy, divine, ethical, intellectual and poetic the only solution? And is it possible at all?

 

Before Greeks the poetry and sacred weren’t apart yet . This happened after the separation from »cult« literature. When did the “world’s night ” start? At the time of Plato, when philosophy and poetry blossomed, or later? Today? When? Baudelaire was the first to try to solve the problem of possibility of poetry in commercial and technicised civilization. He starts his theoretical thinking in his prose, however his poetry shows the way, and that path leads into a mysterious area. The dispersonatisation of modern poetry begins with him. Baudelaire pronounced Fleurs de Mal as the out-of-tune product of muses of ending days. Baudelaire defines progress as a progressive decline in the soul, progressive domination of matter, spirit atropy. However, he senses, feels and seeks new ways in poor, evil, artificial world of megacities, which in their unnaturalness belong to freedom of spirit. He adds his aestethics of ugly to such a notion of modern. The idea is actually begins with Schlegel “transcendental stupidities ” and goes on with Hugo’s theory of grotesque and absurd. The absurd itself becomes a view in  the unreality with which Baudelaire and his successors want to avoid cramped reality. At the same time the need to intelectualise poetry and connection with the archaic practice was bigger and bigger. Based on Novalis’ concepts and E.A. Poe theories the ancient knowledge of the relationship of poetry and magic penetrated in people’s awareness. And then “Poésie pure” was born.

 

“Modern poetry is a non-romantic romance,” says Hugo Friedrich. French romantic poets see poet as a misunderstood seer, as a priest in the temple of art. “Lyric poetry is the expression of society ,” said Mme Staël. Poetry becomes an opposition to society and literature, it becomes literature of future and marginal. The lyric blossoms. “Poetry is mankinds original language, total languate of a total subject, poets selfglorification. Victor Hugo becomes the founder of making poetry out of language. “The word is a living creature … / … it is born from darkness, creates a sense she wants, she’s what people expect, thinking, seeing, feeling, the color, strength, joy, dream, bitterness, ocean, infinity, the divine logos.”

 

The following link to the 20th century lyrics is Apollinairov programme text »L’ esprit nouveau et les Poètes«, talking about “a new spirit” of absolute freedom. Style of modern poetry begins to deny the importance of content, always looking for a “new language that grammarians do not know,” which is a brutal, disonant and divine at the same time. According to Aragon poetry exists only due to the continuous language creation. Yeats speaks that it does not have the language, but only images, analogies,  symbols. Saint- John Perse talks about pioneering the new paths to the poems not yet heard. His lyrics speaks of “surprising.” Valéry: “Every five years the problem of shock is solved in a new way.” Breton: “Lyric poetry is the development of protest.”

 

Paul Valéry argues that modern industrial assets produce poetry in industrial way, that does not require any effort, value, engaged participation, but only the minimum of the author himself. This form of poetry simplifies the more or less powerful feeling, that can be achieved by different means such as physics, engineering (music, architecture). Such poetry is ” fast food “, which overshadowed the poetry from the time of rhyme. This great power to control the world has some costs, we’re losing the soul. Poetry means two things. It merges the two differences. Firstly, the poetry of the meaning of words, based on the language. Second meaning is more general and less explainable – emotional state, which accepts and creates at the same time . It creates a fiction. And fiction is our life. And we are constantly living the fiction. These are our plans, hopes, memories, remorse. All this drama is based on something that does not exist, something spiritual. That’s why we fight certain facts like death. These are deep contradictions we can’t live without. And we get the urges to change. There is laughter, tears. And when you create a song (music, photo), we want to liberate our emotions. At the beginning the art and poetry are a spontaneous product of sensibility, with some immediate help of certain procedures, mathematics, combining, analyzing, sorting. The result is a composition we are forced to build with our own skills . Emotions are only present at the beginning and at the end, inbetween these two extremes one must use his intellect. And poets are repeatedly accused of doing so – write as they breathe. “The poet is watching his work on a sheet of paper and refines the face of his poems…”

 

»Poetry should be, “says Enzesberger,” understood as a non-removable, the latest and most powerful element of our tradition.

Poets accept this challenge, they take from the museum of world literature. The answer is a rebellion at the same time. Through the experience, poets are doing the same, they write one aspect of the world’s history. They do what they are doing and will do.

In a hostile time every one of them was left to himself alone. Everyone speaks in the same echoeless space of history, called the future. “The function of poetry and the answer to that question,” said Pavlović, ” is becoming an increasingly complex issue. Songs are written about humiliation, absenteeism. They try to be more communicative, socially engaged, programs and manifestoes are written to them, there are »happenings« and experiments, as well as denial and retreat into himself.

And when the poet under the pressure of modern means of communication, politics, tries to be supermodern and is each new day trying to design a new poetics – he makes an absurd mistake. Poetry’s strength lies in the vertical move through time: duration – in the future, remembering – promoting our remembrance – in the past. This temporality of the poetry’s communication has to be invented and found time and time again.”

 

A new question is formed here, a new intersection. Is this “universality” of poetry understood by itself, or must today’s poet search outsice of his language circle? This should be answered by the poet himself. Enzesberger answers this question by claiming that modern poetry has become free. Modern Poetry started her reign after 1910. Poets have reached a consensus which eliminated the borders of national poetry and started to promote the concept of “world poetry” . However, Pavlović sees danger of impersonal universalism on one side, and the national decoration with  involuntary local hermeticism on the other. Only literature can write literary history, not only of this but of all time.

Means of the expansion of literatures and languages ​​of big nations is today stronger than ever. As such, poets that write in their own languages and traditional forms, will always be better.

 

This domination must be opposed. We know that national literature needs opennes and the abilitsy to communicate in order to flourish. In the meanwhile new even related parallel literary phenomena form and arise from the spirit of the time.

 

Poetry and literature are supposed to be in a crisis today. How is with this crisis today Miodrag Pavlović questions himself.. We can only speculate where literary creation today is. Direction, values​​, and criteria weren’t and aren’t always the same. It is no longer hip to write literature. Today’s language is information, communication, expression, archeology, challenge, archive. Everything flows in a language and struggles with grammatical schemes and convention ties.

There is a lot of talk about literature crisis, yet the literature is in expansion.

 

What about Slovenian poetry?

As a part of European poetry it felt (and still feels) “indigent time”, time without any fundamental values. Slovenian poets have been always asking themselves about the meaning of their actions. Today it seems that the poetic mystery is a strong ethical charge, which connects the poet with the world, both in the spiritual tradition, language and literary tradition.

Maybe our time is really poor, but not for poetry. If this “poorness” is spiritual emptiness, lack of awareness (of others and himself), then this does not stand for poetry. Poetry was created thanks to the continuous running of man aroung endless atlas of life.

“Only a poet,” says Branko Miljković, »poznaje sve puteve i vetrove / vetrove i njihove vrtove, / vrtove u kojima rastu reči / i puteve od reči i nade …«

Countless poets have been characterised as “the conscience of humanity.”

However, if poetry already has sense, this is not moral or revolutionary activism. It is not supposed to take any tasks of orders.

We live in a virtually empty time and contemporary poetry is aware of this. And tries to survive in this.

She only “allows to be.” We could say, that literature renews itself, or starts existing from zero. Aleš Debeljak said: “I ​​was a witness of the disintegrating world, I came into the world collapsed … ”

Poetry as a way of existence? Withdrawal of poetry?

Or just insisting on an individual, one-time personal posture, which is also paradox, because this way it defies all challenges of today’s postmodern mass production and illusions and spectacles era.

 

»Zakaj pesni tisti, ki ne govori za nikogar več«? (če se vrnem k izhodiščnem naslovu) se je spraševal Rimbaud. Je to reševanje svobode duha v danem trenutku, ki je v tem trenutku oropana svojega bistva? Naj bi si duh, ki so mu vsa bivališča postala neugodna, ustvaril svoje EDINO BIVALIŠČE IN DELAVNICO V PESNIŠTVU? se je spraševal, ko je »beležil neizrazljivo«. *(In Slovenian language)

“Why are poems written by person that does not speak for anyone else ?” ( if I get back to the base title) wondered Rimbaud. Is this rescuing of freedom of mind, which is momentarily robbed of its essence? Should a spirit, which has all his residences become unfavorable, create his ONLY RESIDENCE AND WORKSHOP IN POETRY?

 

 

Ko se sprašujemo o relevantnosti književnosti in knjževnika v današnjem času se znova sprašujemo čemu pesniti. Ker sem pesnik, se bom omejil predvsem na poezijo in vprašanje »Čemu poezija?« O tem so se spraševali že Miodrag Pavlović v svojem eseju (Čemu poezijia,1967), Hilde Domin  (Wozu Lyrik heute? 1968), Friedrich Hölderlin (…und wozu Dichter in dürftiger Zeit? v sedmi elegiji); Wozu Dichter? je ponavljal že Martin Heiddeger ob dvanajstletnici Rilkejeve smrti (1964); Čemu pesniki v ubožnem času? se sprašuje slovenski pesnik Niko Grafenauer v svojem eseju,1986. In nato v istem uvodnem tekstu nadaljuje z razmišljanjem: »V čem je smisel in pomen pesnjenja v ‘svetovni noči’, ko je v blokadi ideološkega in tehnicističnega totalitarizma izginilo božje in sveto?” Zakaj je vprašanje ostro aktualizirano tudi danes, ko ima vendar kot ena omembnejših dejavnosti človeka poezija tako majhno vlogo v njegovem življenju?
Čemu peti, se sprašuje vsak pesnik sam, ko je svet tako ravnodušen do poezije njegovega časa. Je poezija poleg filozofije edina, ki v svojem eksistencialnem erotizmu vztraja na sledi izgubljenega sveta? Ne gre morda za povzdigovanje mišljenja in pesnjenja, ki naj bi bila poklicanost redkih posvečencev? Je edina rešitev znova poiskati, najti, poimenovati sveto, božje, etično, miselno in pesniško? In ali je to sploh še mogoče?

Pred grštvom se pesniško in sveto še ni razločevalo. To se je zgodilo šele ob ločitvi od kultne literature. In kdaj je nastopila “svetovna noč”? Že v času Platona, ko sta se razcveteli filozofija in poezija ali kasneje? Danes? Kdaj? Problem možnosti poezije v komercialni in tehnicizirani civilizaciji rešuje najprej Baudelaire. O tem teoretično razmišlja v svoji prozi, njegovo pesništvo pa kaže pot. In ta pot pelje v območje skrivnostnega. Z njim se pričenja razosebljanje moderne lirike (lirika besed ne izhaja več iz enotnosti pesništva in empirične osebe). Baudelaire ve, da je usodi časa primerno pesništvo mogoče doseči samo s tem, da “poseže po nočnem in abnormalnem; samo to je edino mesto, kjer sama sebi odtujena duša še lahko pesni in uhaja trivialnosti napredka, s katerim se zagrinjajo poslednji dnevi. V skladu s tem imenuje svoje Fleurs de Mal neuglašeni izdelek muz poslednjih dni.” Baudelaire definira napredek kot progresivno upadanje duše, progresivno gospostvo materije, atropijo duha. Vendar prav v propadajočem, zlobnem, umetnem svetu velemest, ki pripadajo v svoji nenaravnosti svobodi duha, sluti in išče nova pota. Takemu pojmu modernosti dodaja tudi svojo estetiko grdega; idejo, ki se začenja pravzaprav že pri Schleglovih “transcendentalnih norčijah” in nadaljuje pri Hugojevi teoriji grotesknega in absurdnega. Prav absurd postane pogled v irealnost  s katero se hočejo Baudelaire in njegovi nasledniki izogniti utesnjeni realnosti. Ob tem je naraščala potreba po intelektualiziranju pesništva in po povezovanju z arhaično prakso. Na podlagi Novalisovih pojmov in teorij E.A.Poeja je prodiralo prastaro spoznanje o sorodnosti poezije in magije. Spoznane so možnosti kombiniranja zvočnih in ritmičnih prvin jezika, prisluškuje se predjezikovnemu tonu. Pesem ne posreduje več resnice, je »the poem per se« (Poe). Rojena je bila »poésie pure«. Beseda izvira (po spekulacijskih teorijah jezika) iz kozmičnega pra-enega; pesništvo potaplja vsakdanje reči v skrivnosti njihovega metafizičnega porekla.

“Moderno pesništvo je deromantizirana romantika,” pravi Hugo Friedrich. Že v Vignyjevi pesmi La Maison du Berger se lirika spremeni v tožbo o nevarnosti tehnike, ki ogroža dušo.
Francoski romantiki razlagajo pesnika kot nerazumljenega vidca, kot svečenika v svetišču umetnosti. “Lirika je izraz družbe,” je dejala Mme Staël. Trditev že v romantiki izgubi smisel. Lirika postane opozicija družbi in literaturi, postane literatura prihodnosti in literatura izobčenosti. Lirika se razcveti. “Poezija je prajezik človeštva, je totalni jezik totalnega subjekta, je pesnikovo samopoveličevanje. Rodi se pesnjenje iz jezika. Utemeljitelj postopka je Victor Hugo: “Beseda je živo bitje …/… porojena iz teme, ustvarja smisel, ki ga sama hoče; ona je tisto (in več), kar zunaj nje pričakujejo, mišljenje, gledanje, čutenje; je barva, moč, radost, sen, grenkoba, ocean, neskončnost; je božji logos.”

Naslednji vezni člen z liriko 20. stoletja je Apollinairov programski spis L’esprit noveau et les poétes, ki govori »novem duhu« absolutne svobode. Stil modernega pesništva pričenja vsebinam odrekati pomen. Vedno išče »nov jezik, ki ga slovničarji ne poznajo«, ki je brutalen, disonanten, božanski obenem. Aragon pravi, da poezija obstaja samo zaradi nenehnega ustvarjanja jezika.Yeats govori o tem, da nima jezika, ampak samo podobe, analogije, simbole. Saint-John Perse pa o utiranju novih poti do še ne slišanih pesmi. Liriki govorijo o »presenečanju«. Valery: »Vsakih pet let na nov način rešujejo problem šoka.« Breton: »Lirika je razvijanje protesta.«

Paul Valery trdi, da moderna sredstva na industrijski način proizvajajo poezijo, ki ne zahteva nobenega napora, vrednosti, angažiranega sodelovanja, ampak samo minimum sebe. Ta forma poezije se poenostavlja na več ali manj močnejše občutenje, ki se ga da doseči tudi s sredstvi, kakršna so fizika, tehnika (npr.: glasba, arhitektura). Daje se »poezija«, ki je »fast food«, ki je zasenčila poezijo iz časa rim. Ta velika moč, to obvladovanje sveta pa nekaj stane, v njem se izgubljamo, izgubljamo tudi dušo. Poezija pomeni dvoje. V njej se spajata dve različnosti. Najprej je poezija pomen besed, ki je zasnovan na jeziku. Drugi pomen je splošnejši pa manj razložljiv, t.j. emotivno stanje, ki istočasno sprejema in ustvarja. Ustvarja fikcijo, fikcija pa je naše življenje. V stanju fikcije, od fikcije, neprestano živimo. To so naši načrti, upi, spomini, kesanja. Smo stalna invencija. Vse te fikcije se nanašajo na nekaj, kar ne obstaja, ki je samo v duhu. Zato se borimo proti dejstvom, kot je npr. smrt. In to so globoka nasprotja, brez katerih ne moremo živeti. Tedaj nastajajo potrebe, da stvari spreminjamo. Obstajajo pa smeh, solze, ki jih je mogoče uvrstiti v kategorijo ekspresije. In ko ustvarjamo pesem (glasbo, sliko), želimo osvoboditi svoja čustva. Raziskujemo lastno senzibilnost, ki ostaja v odnosu do stvarnosti omejena. Umetnost, poezija, je v začetku spontan proizvod senzibilnosti. V tem trenutku pa priskočijo na pomoč postopki, sredstva matematike, kombiniranja, analiziranja, razvrščanja. Rezultat je kompozicija, ki smo jo prisiljeni zgraditi s svojimi sposobnostmi. Čustvenost je torej prisotna samo na začetku in na koncu, med tema skrajnostma pa so intelekt in vsa miselna sredstva, ki so in morajo biti uporabljeni. In prav to večkrat očitajo pesniku, češ, naj delajo tako, kot dihajo. »Pesnik pa opazuje svoje delo na listu in izpopolnjuje tu in tam obraz svoje pesmi …«

»Poezijo je treba,« pravi Enzesberger, »razumeti kot neodstranljivi, kot najnovejši in najmočnejši element naše tradicije. Treba jo je odtegniti tako golemu občudovanju kakor tudi pozabi in posnemanju. Ob njej bi se bilo treba meriti, jo ad liminem ustvarjalno požgati – to je dejanja, iz katerega staro vedno znova izhaja kot feniks. Tradicija moderne je v tem kontekstu izziv in ne posvetilo.« Le književnost lahko piše literarno zgodovino, in to ne le svojega časa, temveč vseh časov. Mnogoterostim stoletij lahko dodamo tudi posebnosti našega stoletja.
In pesniki sprejemajo ta izziv, zajemajo iz muzeja svetovne književnosti. Odgovor pomeni obenem tudi upor. Skozi izkušnjo pesniki, vsak na svojem koncu, počnejo isto, pišejo enega od vidikov zgodovine tega sveta. Delajo tisto, kar so delali in kar bodo delali.
Vsakdo izmed njih je bil prepuščen samemu sebi v sovražnem času.Vsakdo govori v isti brezodmevni prostor zgodovine, ki se imenuje prihodnost. »Funkcija poezije in odgovor na to vprašanje,« meni Pavlović, »postaja vse bolj zapletena zadeva. Pesmi se pišejo resigniranosti, poniževanju, neprisotnosti, nepomenljivosti navkljub. Poskušajo biti komunikativnejše, družbeno angažirane, pišejo jim programe in manifeste, dogajajo se jim happeningi in eksperimenti, pa tudi odrekanja in umik v samega sebe.
In ko pesnik pod pritiskom sodobnih sredstev komunikacije, politike, sam poskuša biti supermoderen in ko vsakega novega dne poskuša zasnovati novo poetiko (in novo atomizacijo pesniškega tkiva), dela absurdno napako. »Če ima poezija neko moč, potem je ta moč v tem, da to novo nikdar ni in ni bilo novo. Njena moč je v vertikalnem prodoru skozi čas: traja – v bodočnost, spominja – spodbuja naše spominjanje – v preteklost. To temporalnost komunikacije poezije mora vsaka doba odkriti vedno znova.«
Prav tu pa nastaja novo vprašanje, novo križišče. Se ta »univerzalnost« poezije razume sama po sebi ali jo mora današnji pesnik iskati sam tudi zunaj jezikovnega kroga? Na to mora odgovoriti pesnik sam, vsekakor tega ni mogoče obiti! Enzesberger odgovarja na to vprašanje tako da trdi, da je moderna poezija postala svobodna. Po letu 1910 je moderna poezija nastopila svojo vladavino. Njeni pesniki so dosegli med sabo »soglasje«, ki je odpravilo meje nacionalnih pesništev in pripomoglo k uveljavljanju pojma »svetovno pesništvo«. Pavlović pa meni, da ob tem vendarle nastaja nevarnost; brezosebnost kot posledica univerzalizma na eni in pa nacionalna dekorativnost in nehoteni lokalni hermetizem na drugi strani. Le književnost lahko piše literarno zgodovino, in to ne le svojega časa, temveč vseh časov. Mnogoterostim stoletij lahko dodamo tudi posebnosti našega stoletja
Tudi sicer so sredstva ekspanzije literatur in jezikov velikih narodov danes močnejša kot kdajkoli prej. V taki literarni supermantiji teh literatur bodo pesniki, ki ustvarjajo v svojih jezikih in tradicionalnih oblikah, vedno boljši.
Se je tej nadvladi treba upreti, ko vendar vemo, da je pogoj za razcvet neke nacionalne literature njena odprtost, sposobnost za komuniciranje in občevanje. Ob tem pa nastajajo, neodvisno, celo sorodni paralelni literarni pojavi, ki pravzaprav izhajajo iz duha časa. »Pesem nenadoma ne nosi več državne barve na svojih prsih!« (Enzesberger). Temu v prid govorijo celo biografije posameznih avtorjev, kot so Albert-Vladimir-Apollinaire Kostrowitzky alias Giulliame-Albert Dulcigni, Oscar Wenceslav de Lubics Milosz, Vincente Huidobro, Aimé Césaire, Jean Arp alias Hans Arp, Vallejo, Hikmet, Pound, Supervielle, Neruda, Kavafis …

Poezija in književnost naj bi danes bila v krizi. Kako je s krizo danes, se sprašuje, kot sem rekel, že Miodrag Pavlović. Kje je danes književno ustvarjanje, lahko samo ugibamo. Smeri, vrednosti, merila niso bila in niso vedno enaka. Danes je pisati književna dela nemoderno. To združuje pisce vseh usmeritev. Nešteto je vprašanj določene dobe, določenega časa. Včasih književniki odgovarjajo pred teoretiki. Vendar ne vemo, če so njihova pota prava. Danes prevladuje jezik: kot informacija, komunikacija, izraz, arheologija, izziv, arhiv. Vse se pretaka v jezik, se izvija iz gramatičnih shem in spon konvencije.
Govori se o krizi literature, literatura pa je v ekspanziji. V krizi je najbrž le literarno zgodovinski koncept književnosti kot cerkve. Govorjenje o moči umetniškega je že stvar preteklosti ali zahteva primitivnih in majhnih (zakompleksanih) družb, ki umetnine potrebujejo za svoje rituale.

Kaj pa slovenska poezija?
Ta je kot del evropske poezije občutila (in še vedno občuti) t.i. »ubožni čas«, čas brez temeljnih vrednot, tudi čas mraka.
Slovenski pesniki se že od nekdaj sprašujejo tudi po smislu svojega početja. Danes se zdi, da je pesniška skrivnost močan etični naboj, ki pesnika povezuje s svetom tako v duhovnem izročilu, jeziku, literarni tradiciji in že izrečenem; pripadnosti in drugačnosti.
Morda je naš čas res ubožen, vendarle ne za poezijo. Če je »ubožnost« duhovna izpraznjenost, odsotnost zavesti o sebi in drugih, za poezijo to ne velja. Poezija je vendar nastala zahvaljujoč neprestanemu beganju človeka po brezkončnem, nedoumljivem atlasu življenja. Med številnimi negotovostmi sodobnega življenja »sveti moč poezije«.
»Samo pesnik,« pravi Branko Miljković, »poznaje sve puteve i vetrove / vetrove i njihove vrtove, / vrtove u kojima rastu reči / i puteve od reči i nade …«
Pesnike so neštetokrat imenovali »vest človeštva«.
Vendar, če poezija že ima neki smisel, to ni ne moralni ne revolucionarni aktivizem. Ne sme sprejeti nobene »naloge«. Če je svet »ubožen«, potem je ta ubožnost temeljna, imanentna, povrh tega je naš čas ne samo ubožni čas, je čas Totalitete, Smisla, Reda (Poniž).
Živimo v dobesedno praznem času in tega se sodobna poezija tudi zaveda. V tem skuša preživeti.
Ona edina »dopušča biti«. Ubožni čas sam resda ne potrebuje poezije. Dovolj so mu smodnik, svinec, plin, kri, taborišče (Adorno), kataklizma. Ljubi pogum, patriotizem, moč, pravičnost …, ne mara pa dvoma, skepse, vprašanj, sploh pa ne mara poezije v najširšem, najbolj človeškem pomenu besede. Lahko bi dejali, da se literatura celo obnavlja, da na novo obstaja. Aleš Debeljak pravi: »Nisem bil priča razpadlega sveta, prišel sem v razpadli svet …« Izhaja iz filozofije fragmentiziranega, razbitega sveta, zato ga takega tudi upesnjuje.
Poezija kot način eksistence? Umik poezije?
Ali vztrajanje pri individualni, enkratni osebni drži, ki je obenem paradoksalna, saj se tudi na ta način upira izzivom današnje postmoderne dobe in produkcije množičnih iluzij in spektaklov.
Kako naj ohrani svojo eksistenco v takem prostoru, ki se je začel oblikovati že z Baudelairom.

»Zakaj pesni tisti, ki ne govori za nikogar več«? (če se vrnem k izhodiščnem naslovu) se je spraševal Rimbaud. Je to reševanje svobode duha v danem trenutku, ki je v tem trenutku oropana svojega bistva? Naj bi si duh, ki so mu vsa bivališča postala neugodna, ustvaril svoje EDINO BIVALIŠČE IN DELAVNICO V PESNIŠTVU? se je spraševal, ko je »beležil neizrazljivo«.

Ivo Frbéžar

 

Koncert, 1969

Maks Kavčič, Slovenia

Maks Kavčič

Koncert 1969

View original post

Pokrajina s ptico

Vlaldimir Makuc, Slovenia; Pkrajina s ptico

vladimir makuc

View original post

Vladimir Makuc, Slovenia; Temna pokrajina s ptico

vladimir makuc

View original post

Vladimir Makuc, Slovenia; Velika bukolika

vladimir makuc

View original post